Tekom študija sem veliko slišala o teorijah, ki govorijo o pomenu starševske skrbi, odnosa in ljubezni v odnosu do otroka ter o tem, kako ta odnos postane podlaga za otrokovo doživljanje samega sebe in zunanjega sveta. Kako starševski glas postopoma postane otrokov notranji glas.
Močno se me je dotaknila izkušnja v vrtcu, kjer sem kot študentka delala (tudi) z otroki s posebnimi potrebami. V skupini sem skrbela, da se deček, ki je bil na avtističnem spektru, uči, socializira in – kolikor je šlo – tudi zabava.
Spominjam se nekega jutra pri zajtrku – čokoladnega namaza. Oddahnila sem si, ko sem videla, da je ta na sporedu, saj je bil deček izredno izbirčen glede hrane in je sprva zavračal skoraj vse, kar ni bila bistra juha ali kakšen sladek namaz na kruhu. Vedela sem, da bo to jutro mirno, saj sva se izognila prvemu izzivu – zajtrku.
Opazovala sem ga, kako prikupen je bil in kako lepo urejen. Dotaknilo se me je, kako skrbna starša ima; imela sem vtis, da sta z očetom še posebej povezana. Oče ga je zjutraj pripeljal, in ravno tisto jutro se je deček spomnil, da se je pozabil nadišaviti. Rekel je: »Tata, parfem.« Oče je iz žepa jakne vzel stekleničko, ga dvakrat popršil in ga pospremil v igralnico.
Zdaj pa nazaj k zajtrku. Deček je ob hrani očitno užival – kar se je dalo videti tudi po sledeh čokoladnega namaza na njegovem obrazu. Dala sem mu roko in odpravila sva se do malih umivalnikov, nad katerimi so visela ogledala. Pomagala sem mu umiti obraz, on pa se je pogledal, se nasmehnil in rekel: »Kako si lep.«
Preplavili sta me toplina in sreča. Pritrdila sem mu – »Res si lep.« Bila sem srečna zanj in za njegov notranji glas, za podobo o sebi, ki jo je tisti trenutek videl v ogledalu. Za topel, nežen in ljubeč starševski glas, ki ga je začenjal ponotranjati.
