Spomnim se enega izmed prvih seminarjev na študiju, ko je profesor delo psihoterapevta primerjal s krojaštvom. Ljudje pridejo s preluknjanimi plašči, ki jih je treba zakrpati. Včasih so luknje majhne, včasih večje, včasih celo tako velike, da je treba uporabiti še kakšen dodatni plašč.
Ta primerjava me spremlja še danes. Razmišljam o plaščih, ki sem jih že videla, o luknjah, ki sem jih zakrpala, in o tem, kako pristopam k temu delu. Velikokrat se zalotim, da bi klientu predlagala plašč, ki je drugačen od tistega, kar si je sam zamislil – drugačne barve, oblike ali debeline. Kolikokrat sem se trudila, da bi sprejel plašč iz mojega “kataloga”. A pogosto si je želel nekaj povsem drugega – plašč za svoje zime, ne za Sibirijo. Sprejeti to željo ni vedno enostavno.
Spomnim se tudi nasveta svojega frizerja, ki ureja tisto, kar je na glavi, ne v glavi. Ko sem mu predstavila svojo nenavadno idejo, je bil sprva skeptičen, a ni nasprotoval. Dovolil mi je, da poskusim – in tako sem lahko izkusila, kaj mi je všeč ali ne, brez trajne škode. Z lasmi je drugače, zrastejo, in prav tako se lahko dodela tudi “plašč”.
Morda je prav zato psihoterapija tako pomembna – gre za sodelovanje, poslušanje in ustvarjanje varnega prostora. Prostora, kjer lahko klient sam odkrije, ali potrebuje plašč za Sibirijo, ali pa skupaj ugotoviva, da ga v realnem življenju sploh ne potrebuje.
