V psihoterapevtskem (no in še marsikje drugje) svetu nekako velja, da bolj kot si moder, boljši terapevt si. Modrost pa (vsaj jaz) velikokrat povezujemo z leti, izkušnjami, z lastno prehojeno potjo. Moram priznati, da me je te dolgo časa bremenilo, ker sem vedela, da se veliko stvari, ki mi bodo v pomoč pri terapevtskem delu lahko naučim, jih usvojim, a do modrosti se ne pride zlahka. Če ima človek srečo, z leti. Praviloma sem o tem razmišljala, ko sem zjutraj pešačila do delovnega mesta, kjer so del dneva preživela bitja, ki veljajo za manj modra – bolj zelena in s še malo izkušnjami, torej do vrtca.
V tistem času se je razmahnila moda umetnih, podaljšanih nohtov, trajnih lakov in nasploh urejanja rok. Mene redko kakšen tak trend zgreši. Tudi ta me ni. Ne spomnim se točno, kakšno obliko in barvo nohtov sem imela, vem pa, da nisem v tem nikoli prav pretiravala. No, vsaj zdelo se mi je.
Med odpravljanjem na počitek po kosilu, ko sem ravno začenjala brati pravljico o Sneguljčici, da bi se malčki lažje umirili, pride do mene deček in me z velikimi, rjavimi in nekoliko začudenimi očmi vpraša: »Kaj imaš pa ti take kremplje?«. Bruhnila sem v smeh in mu odgovorila: »Ja, hvala, ker si me opozoril. Res so (že) dolgi«. Velikokrat se spomnim tega dogodka, kako modro mi je dal vedeti, kaj si o tem misli in koliko to spada v omenjeno okolje. Hvaležna sem mu, mali modrec mi je takrat odprl oči. Še danes, ko negujem svoje ”kremplje” ga imam v mislih.
V psihoterapevtskem (pa tudi marsikje drugje) svetu nekako velja, da bolj kot si moder, boljši terapevt si. Modrost pa (vsaj jaz) pogosto povezujemo z leti, izkušnjami, z lastno prehojeno potjo. Moram priznati, da me je to dolgo časa bremenilo, saj sem vedela, da se marsičesa, kar mi bo pri terapevtskem delu v pomoč, lahko naučim, usvojim, a do modrosti se ne pride zlahka. Če ima človek srečo – z leti.
O tem sem pogosto razmišljala na jutranjih sprehodih do delovnega mesta, kjer so del dneva preživela bitja, ki veljajo za ’’manj modra” – bolj zelena in z malo izkušnjami. Do vrtca.
V tistem času se je razmahnila moda umetnih, podaljšanih nohtov, trajnih lakov in nasploh urejanja rok. Mene redko kateri modni trend zaobide – tudi ta me ni. Ne spomnim se točno, kakšno obliko in barvo nohtov sem imela, vem pa, da nisem v tem nikoli pretiravala. No, vsaj zdelo se mi je.
Med pripravljanjem otrok na počitek po kosilu, ko sem ravno začela brati pravljico o Sneguljčici, da bi se malčki umirili, pride k meni deček z velikimi, rjavimi in nekoliko začudenimi očmi in vpraša: »Kaj imaš pa ti take kremplje?« Bruhnila sem v smeh in mu odgovorila: »Ja, hvala, ker si me opozoril. Res so (že) dolgi.«
Velikokrat se spomnim tega dogodka – kako modro mi je dal vedeti, kaj si o tem misli in kako to ne spada v okolje vrtca. Hvaležna sem mu; mali modrec mi je takrat odprl oči. Še danes, ko negujem svoje »kremplje«, ga imam v mislih. Naučila sem se, da lahko modrost najdemo na različnih mestih in da so otroci lahko (ravno zaradi iskrenosti in neposrednosti) naši največji učitelji.
