Te dni se mi je v misli priklicala poslikava, ki je krasila eno izmed majic, ki je pritegnila mojo pozornost. Siva kratka majica z velikim napisom LOVE IS BLIND in naslikanim polžem, ki se vzpenja na drugo polžjo hišico – ne da bi vedel, da je prazna. Da se je pognal k lepi hiški, k lepi lupini. Razmišljam, kako pomembne so danes lupine. Kako jih ljudje negujemo, loščimo, popravljamo, dodelujemo. Večina to počne, ker verjame, da bodo ljubljeni le, če bodo imeli prelepo (tudi) lupino. Tisti »tudi« je ključen, čeprav zapisan v oklepaju, saj je za ljubezen značilna polnost, živost, prisotnost – ne pa praznina, mrtvost in odsotnost.
Žal mi je tega polža in sprašujem se, kdaj bo spoznal, da je ta hiška prazna, da v njej ne domuje nihče. Da je pravzaprav sam – sam s še eno prazno hiško. Občutek praznine je eden najtežjih možnih občutkov, saj se človek nima česa oprijeti. Tako zelo drugačen je od ljubezni, pripadnosti, varnosti. Ta občutek je poln teme, poln ničesar. Kot bi se znašli v temni sobi brez pohištva, brez oken, brez barv, brez toplote – včasih celo brez gravitacije.
Zato je včasih tako nujno skrbeti za lupino, ker je srečanje z notranjostjo lahko preveč ogrožajoče. Če pa je polž(ek) vztrajen in če druga lupina ni zares prazna, temveč v sebi globoko skriva drugega polža, ki se je zaradi zunanjega sveta umaknil vase, ga lahko s spodbudo, potrpežljivostjo in ljubeznijo privabi ven. Včasih pa se polž(ek) trudi leta in leta, preden sprejme, da v izbrani hiški življenja ni.
Podobno kot pri praznih hišicah se tudi v odnosih med starši in otroki pogosto srečujemo s praznino. Ta praznina ni vedno vidna na prvi pogled – zunanja »lupina« je lahko bleščeča, urejena in uspešna, a notranjost ostaja brez prave topline in navezanosti.
Hvala lepa za mame, ki vzgajajo svoje otroke tako, da usmerjajo in kontrolirajo svoje može – očete otrok, kako naj ti skrbijo zanje, medtem ko same vlagajo večino energije v lastno udobje, ugled in kariero.
Včasih v proces vzgoje vključijo tudi varuške, vzgojiteljice in učiteljice, katerim vsiljujejo lastne ideje o vzgoji. Napredek otrok pogosto vrednotijo skozi prizmo (ne)kvalitete očetove vzgoje ali pa dela drugih skrbnikov, same pa ostajajo na obrobju neposredne čustvene skrbi.
Takšne mame so praviloma hčere čustveno odmaknjenih, doživljajsko praznih in otopelih mater, ki so vzgajale s prisilo in kaznijo ter pri otrocih vzbujale občutke nesposobnosti, nekompetentnosti, nevrednosti in predvsem pomanjkanja ljubezni.
Hčere teh mater v odraslosti pogosto doživljajo negotovost in strah pred materinstvom. Obenem jih vodi močna potreba po popravljanju škode, ki so jo same utrpele. Odgovornost za neposredno vzgojo in čustveno oskrbo pogosto prepuščajo drugim – partnerjem, varuškam in učiteljem – same pa prevzemajo vlogo kontrolork, ocenjevalk in sodnic. Tako se razbremenijo neposredne odgovornosti do svojih otrok in hkrati nezavedno razbremenijo tudi lastne matere odgovornosti za vzgojo.
Nemalokrat se zgodi, da hčere svoje otroke znova prepustijo v varstvo lastnim staršem – babicam. Te se pogosto izkažejo kot boljše »mame«, kot so bile lastnim otrokom, saj jih pri tem vodi občutek krivde in želja po popravljanju preteklih napak. Vnuki tako postanejo priložnost za kompenzacijo izgubljenega odnosa.
Žal pa tak vzorec ponavljanja utrjuje medgeneracijsko praznino, povečuje odtujenost in neljubezen ter zmanjšuje občutek odgovornosti za rast in razvoj otrok od njihovega rojstva dalje.
Zaključek
Transgeneracijski prenos čustvene praznine je kompleksen psihodinamski pojav, ki se izraža skozi ponavljajoče se vzorce neustrezne vzgoje, pomanjkanja čustvene povezanosti in delegiranja odgovornosti. Čeprav babice v določenih primerih prevzamejo kompenzacijsko vlogo, to ne odpravlja osnovne težave – pomanjkanja primarne materinske navezanosti.
Razumevanje teh procesov je ključno za prepoznavanje in prekinitev začaranega kroga. Psihoterapevtska obravnava lahko posameznicam pomaga ozavestiti lastne izkušnje, prepoznati mehanizme transgeneracijskega prenosa ter razviti nove oblike čustvenega odzivanja in skrbi. Le s tem je mogoče zmanjšati tveganje za nadaljnji prenos praznine na naslednje generacije in ustvariti pogoje za bolj varne in ljubeče odnose.
