Stopi na pot, kjer se prepletajo ustvarjalnost, edinstvenost in preobrazba – z nama postane vsaka izkušnja zgodba, ki ostane.
Zavod za psihoterapijo Ljubljana
V Zavodu za psihoterapijo Ljubljana, ki je predstavljen z logotipom Psihoanaliza Okorn, delujeva dr. Igor Okorn, psihoanalitik (IPA) in psihoanalitični psihoterapevt ter magistrantka psihoterapevtskih znanosti in psihoanalitična psihoterapevtka mag. Leja Lončar Mikić.
Zavod je bil ustanovljen leta 2009 in je danes prostor za pridobivanje novih izkušenj v terapiji, tako individualnih kot skupinskih, v superviziji in prostor za pridobivanje novega kliničnega in teoretičnega znanja.
Najina pot v psihoterapevtskih vodah se je začela prepletati leta 2017 – prav v okviru psihoterapevtskega procesa, ki se je po štirih letih zaključil. Leta 2021 sva se odločila, da združiva skupne moči, znanja, izkušnje ter vsak svoj kos prehojene poti.
Del skupne poti, ki sva jo prehodila, lahko opiševa z delom pesmi, ki je nastala prav v najinem terapevtskem procesu in je smerokaz tudi najinega dela v zavodu.
“Straši me globina,
tema in praznina,
povej mi že enkrat,
je zdravilna bližina?
Bližina je tisto,
kar najbolj te rani,
in tudi zdravilo,
ki rano pozdravi.”
Verjameva, da se za vsem, kar ima v psihoterapevtskem svetu številne strokovne nazive, kot temelj skriva odnos.
Ljudje smo odnosna bitja in v terapijo (velja tudi za druge oblike pomoči) pridemo po drugačen odnos – v ustreznih okoliščinah je le-ta zdravilen.
Verjameva, da zdravilen odnos pomeni preplet različnih dimenzij, ki jih posameznik sam pri sebi težko razvija. Vsak človek nosi v sebi svojo lastno notranjo galaksijo – preplet spominov, občutkov, odnosov, hrepenenj in tišin. Včasih so poti v tem prostoru jasne in svetle, drugič jih zameglijo bolečina, izgube ali stari vzorci, ki nas vlečejo kot nevidna gravitacija.
Najina izkušnja je, da (zdravilni) odnos pomaga dvema – psihoterapevtskem paru (oz. vsem vključenim) raziskovati galaksijo in risati nove zemljevide, kot tudi prepoznavati orbite, črne luknje in zvezde.
Gre za „počasen let skozi meglico”, v katerem je moč prepoznavati svojo lastno smer, razvijati svojo orientacijo in graditi svoj notranji kompas. To pa je mogoče skozi odnos, ki predstavlja varno polje v katerem ni nevarne gravitacije vračanja v škodljive in nezdrave odnose, kjer je mogoče lebdeti, raziskovati, se razsuti in spet sestaviti.