Tukaj sem zate.
Kaj to sploh pomeni?
Bom ostala ob tebi,
čeprav te pestijo problemi?
To se sprašuješ,
strah te postaja,
kaj če na koncu,
čaka te graja?
V solzah mi rečeš,
dvom me obhaja,
ta isti občutek,
iz otroštva izhaja.
Tukaj sem zate,
nežno ponovim,
tukaj, ob tebi,
ob strani stojim.
Zakaj te sploh rabim,
jezno vprašaš.
Kaj mi ponujaš,
da samoto prekašaš?
Globoko vzdihnem,
da se umirim,
glava je polna,
zato čustvom sledim.
Previdno ti rečem,
odgovora ni,
sledila bova temu,
kar potrebuješ ti.
Kaj potrebujem?
Kako pa naj vem?
Sploh obstaja priložnost,
da to kdaj izvem?
Seveda obstaja,
spodbudno povem,
dovoli si čutit',
kako si si s tem.
To me pomirja,
mi vliva moči,
počutim se bolje,
a me skrbi.
V sebi že slutim,
kaj te pesti,
a te spodbujam,
povej mi še ti.
Skrbi me bližina,
in me boli,
v rani že čutim,
»vplive soli«.
Notranjost zapeče,
telo zaboli,
v glavi odmeva,
v ušesih doni.
Straši me globina,
tema in praznina,
povej mi že enkrat,
je zdravilna bližina?
Bližina je tisto,
kar najbolj te rani,
in tudi zdravilo,
ki rano pozdravi.
TUKAJ SEM ZATE.
Leja Lončar Mikić
