Psihoterapija in psihoanaliza

V področje psihodinamičnih psihoterapij, ki se sklicujejo izrecno na psihoanalizo, sodijo „psihoanalitično orientirane psihoterapije“. Uporabljen je samo termin psihoterapija, in to zgolj iz praktičnih razlogov. Teh vrst psihoterapij je cela paleta in segajo vse od manjših sprememb klasične psihoanalitične terapije, prek krajših „fokalnih“ psihoterapij, do psihoanalitične psihoterapije psihoz, prek otroške psihoanalitične psihoterapije do psihoanalitične obravnave družine itd. Področje zase predstavlja skupinanska analiza.¹

Vsaka od teh psihoterapij ima danes svojo literaturo, svojo posebno tehniko in vedno bolj se diferencirajo tudi izobraževanja.

Težko si danes predstavljamo psihoterapevta, ki bi se udejstvoval na prav vseh teh področjih, ne da bi bil vsaj na nekaterih površen, oziroma mora za ustrezno delovanje na več področjih biti ustrezno specialistično usposobljen. Kot je v vsaki stroki, tako je tudi v psihoanalizi in v psihoterapiji veliko raziskovanja, različnih stališč in prijemov, vendar je potrebno razlike, ki so posledica resnega in poglobljenega iskanja, ostro ločiti od variant, ki so le plod površnosti in neznanja.

Za vsako psihoterapijo je namreč potrebno izdelati model, ki mora imeti določeno doslednost in ki naj pojasni kakšna je njena teoretsko–tehnična osnova, kakšne cilje si postavlja in s kakšnimi sredstvi jih namerava doseči. S psihoterapijami se ukvarjajo bodisi psihoanalitiki bodisi psihoterapevti, ki so prešli ustrezno izobraževanje, po ustreznih standardih v kompetentnih inštitucijah. Med psihoanalitičnimi ustanovami in psihoterapevti včasih nastajajo trenja zaradi različnih vzrokov: delno zaradi kompetitivnosti in kompetentnosti, veliko pa je tudi drugih zadev.

Meja med psihoanalizo in individualno psihoanalitično psihoterapijo je vse prej kot ostro začrtana, kar vpliva tudi na mejo pri delu psihoterapevta in analitika.

Medtem ko je psihoanaliza časovno neomejena in odprta vsem temam, ki jih pacient prinaša, je psihoterapija bodisi že v začetku časovno omejena, bodisi je njen cilj krajša, neposrednejša obdelava predvsem nekaterih in ne vseh pacientovih tem, težav, simptomov. Pri psihoterapiji sta oba udeleženca morda aktivneje prisotna, kar pa je vedno stvar dogajanja v srečanju in ne pravilo. Lahko rečemo, da so v psihoterapiji možni in priporočeni drugačni posegi in intervence v procesu terapije, in so lahko drugačni, kot pri psihoanalizi. V psihoterapiji je odnos bolj vezan na realnost situacij in reševanje konkretnih že ozaveščenih težav in/ali simptomov, ne gre pa toliko za nagovarjanje in „raziskovanja globjih nezavednih vsebin“. V psihoterapiji se skušamo nezavednem emocionalnem dogajanju bolj približati, a lahko rečemo, da se „gibljemo v psihoterapevtskem odnosu v manj globokih plasteh psihe“.

Cilj psihoterapije je odprava simptomov, in to predvsem prek pacientovega samospoznavanja lastnih reakcij do zunanje okolice in oseb v sedanjosti in v preteklosti. Tem predpostavkam naj bi odgovarjale tudi konkretne razlike v settingu (okviru). Psihoterapija naj bi potekala enkrat ali dvakrat tedensko vis-a-vis. Prav tako pa se setting psihoanalitične psihoterapije „drži“ tudi nekaterih okvirov, ki definirajo psihoanalizo in psihoanalitični proces, ki je bolj podrobno opisan v rubriki Psihoanaliza.

Psihoanaliza je:

• postopek raziskovanja nezavednih mentalnih procesov, ki so skoraj nedosegljivi na katerikoli drug način,
• metoda zdravljenja nevrotičnih in ne-nevrotičnih motenj (ki temelji na postopku raziskovanja nezavednih procesov),
• zbiranje psiholoških informacij (data) s pomočjo te metode, ki se postopoma vključujejo v znanstveno disciplino psihoanalize (definicija EPF, Torino, 2014)

Proces (processus, lat.) je dogodek ali dogajanje, skupek pojavov, ki delujejo ali so organizirane v nekem časovnem okviru, v razvoju in sosledju delovnih faz. V medicini oziroma terapiji je proces potek bolezni (težave) ali potek zdravljenja le te.

Psihoanalitični proces je uokvirjen oziroma zamejen s psihoanalitičnim okvirjem (ang. setting), ki predstavlja nujni predpogoj da bi se lahko proces psihoanalize izvedel.

Okvir (ang. setting) vključuje zunanji in notranji pogled. V zunanji okvir spada uporaba kavča, minimalno število srečanj in frekvenca – pogostost srečanj, stalnost kraja in časa srečanj, okvir plačila dela analitika. V notranji okvir pa sodi: ti. osnovno pravilo ki vključuje prosto asociiranje analizanta in prosto lebdečo pozornost (sanjanje – ang. reverie) analitika in terapevtsko zavezo (alianso) para, kot tudi poznavanje psihoanalitičnega postopka s strani analitika. Setting s tem postane prazno platno (ekran), prostor, polje kamor se projicirajo vsi transferno⁠–kontratransferni matriksi oziroma prepleti intersubjektivnega dogajanja, ki nastane med dvema udeležencema (analitičnim parom) psihoanalitičnega procesa.²

Naloga analizanta je prepustiti se procesu, kar pomeni, da se lahko s stalnim in postopnim premagovanjem in predelovanjem odporov prepusti notranji in medosebnim-intersubjektivnim dogajanje, ki se odvijajo v procesu. Naloga psihoanalitika pa je sopomoč pri odvijanju psihoanalitičnega procesa s svojim znanjem, veščino, iskušnjo in doživljanji: tišino, vzdržnostjo pred kontratransfernimi reakcijami, interpretiranjem nezavednih vsebin in drugim analitičnim intervencijam, ki spodbujajo izražanje in doživljanje analizanta. Psihonalitik uporablja tudi svojo intuicijo, predvsem pa svoj empatičen – sočuteč pristop in zadrževanje (kontejniranje) analizantovih nezavednih vsebin in afektov, do trenutka, v katerem so le ti lahko mentalizirani, premišljeni, izgovorjeni.

Cilj psihoanalitičnega procesa je sprememba subjekta(ov) psihoanalize. V stari pshoanalitični paradigmi (psihoanaliza kot psihologija ene duševnosti) je bil analizant „objekt“ analize s strani strokovnjaka, medtem ko je v novi, v vmesno polje in vmesni prostor–odnos med analitikom in analizantom usmerjeni psihoanalizi, analizant subjekt psihoanalize kot tudi analitik. Proces je vzajemen, a ni simetričen. Ker je sprememba analizanta temeljni cilj je on bolj v fokusu, vendarle pa se proces razvoja in dozorevanja obeh udeležencev v analizi dogaja v medosebnem odnosu med njima.

Ko se psihoanaliza enkrat začne, nima svojega roka trajanja in konca. Teče do konca življenja analizanta. Tisto kar ima konec je okvir (ang. setting). Po določenem času, ko pride konec skupnim srečanjem, analizant nadaljuje svojo življenjsko pot in analizo sam, s ponotranjenim analitikom (transformativnim objektom) oziroma njunim odnosom v lastnem notranjem svetu. On je dovolj usposobljen in pripravljen, da je lahko sam sebi analitik. Na koncu procesa psihoanalize se je Subjekt spremenil (prebudil, razvil) in bolj pozna sebe, svojo identiteto, svoje dobre in slabe plati, svoje potenciale, svojo kreativnost in talente, bolj razume in pozna svoje težave, travme, svoje življenje in okolico. Če bi se izrazili metaforično je psihoanaliza „skupno pisanje romana življenja analizanta“, v katerem on, kot glavni lik v romanu, prinaša življenjske izkušnje in fragmente ter material iz svojega življenja, ki jih z analitikom sestavljata in oblikujeta v koherentno zgodbo, na temelju katere se da bolj polno in bolj izpolnjeno živeti. Psihoanaliza je dolgotrajen proces,  zahteven tako čustveno, kot tudi časovno in finančno. So pa učinki dolgoročni in trajni.

1. Opis je z dovoljenjem avtorja delno povzet in spremenjen po prispevku dr. Paola Fonde, tržaškega psihoanalitika in psihoterapevta, z naslovom Problemi edukacije v psihoanalitično orientirani psihoterapiji in psihoanalizi (objavljeno v Psiholoških obzorjih št. 1, september 1992, str. 67―72) ↩︎
2. Tekst je izvleček in prevod teksta z naslovom Psihoanalitički proces (2019), avtorja Stanka Matačića, bivšega predsednika Hrvaškega psihoanalitičnega društva in je objavljen z njegovim soglasjem in dovoljenjem. ↩︎