Velikokrat opazim, kako pomembno je biti fleksibilen. Spomnim se, kako sem v času študija večkrat slišala, da je človek – in tudi odnosi – toliko bližje zdravju, kolikor bolj je fleksibilen. Kako zelo drugače je to od pravil, reda in moralnih zapovedi. Ti so seveda pomembni elementi funkcioniranja, a če prevladujejo, začnejo ljudje trpeti na nepotrebne načine. Mučijo se. Pozabijo na življenje, spontanost, sproščenost, zabavo. Sama sem (bila) večkrat med njimi.
Nekega jutra, ko sem se v svojem notranjem svetu skoraj utapljala v vseh teh zapovedih, vstopim v prostore zavoda, kjer delam z ljudmi, in na belem (!) tepihu v kuhinji zagledam parkirano kolo (!). V meni seveda zavre – ravno sem pričakovala novega klienta, ki prihaja prvič, in začnem se spraševati, kaj si bo mislil o prostoru, o meni, o mojem delu …
Ko se že vrtim v tem krogu, se pojavi »zločinec na mestu zločina«. Besno ga pogledam in vprašam, kaj kolo dela tam. On pa mirno – ne brezbrižno (!) in hkrati hudomušno – odgovori s pesmijo:
»Neko mi je ukrao biciklo, jer ga nisam dobro vez’o lancom …«
Moje norenje se v trenutku spremeni v smeh, v krohot.
Čez nekaj ur je kolo sicer odpeljal. Priznam, oddahnila sem si. Pomembno pa mi je bilo, da me je slišal in da se je odzval tako mehko. Tako mehko, da mi je hitro postalo jasno, da klientova odločitev za terapijo nima nikakršne zveze s kolesom. Je pa imelo kolo veliko zveze s smehom, zabavo, sproščenostjo – in tudi z redom in pravili. Če človek le počaka do konca zgodbe.
